DEJMO STISNT TEATER

___________________________________________________________________________________

Že 15 let prodajamo šale in kape

___________________________________________________________________________________

Dejmo stisnt teater smo ustanovili 1994 na Vrhniki in 1995 uprizorili prvo predstavo. V naslednjih letih smo se sčasoma preselili v Ljubljano in postali prostorski nomadi.

_______________________________________________________________________________________

Leta 2004 smo praznovali deseto obletnico in ob tej priložnosti sta nastali spodnji besedili, ki popisujeta prvo dekado Dejmo stisnt teatra. Amelia Kraigher je publicistka in dramaturginja, Jure Aleksič pa novinar tednika Mladina.

_________________________________________________________________________________

Jure Aleksič

ČASTNI OBČANI PREČUDNEGA KRAJA

Subjektivni ošvrk širših korenin

Na sproščenem ustanovnem sestanku v prašnih razbitih sobanah zgornjih predelov vrhniškega Cankarjevega doma je bržkone le malokdo slutil, kako daljnosežnemu rojstvu prisostvuje. Še sreča, da se je poleg obveznega omizja fičfiričev, ki smo se itak prišli predvsem zajebavat, zbralo tudi par resnih mladih mož, ki so z vsem srcem verjeli ne samo v možnost, temveč tudi v nujo tovrstnega udejstvovanja. Najprej sicer nikomur ni bilo jasno, kako natanko bi se bilo zadeve najprimerneje lotiti, so si bili pa zato edini, da ima mestece dobiti lasten mladinski teater.

Butasto, hinavsko in preprosto neinformirano bi bilo zapisati, da je uspeh tega odrskega ansambla kadarkoli temeljil na neki globinski kombinaciji marljivosti in odgovornosti, mnogo točneje se bomo izrazili, če povemo, da je Dejmo stisnt teater (DST) uspel svojim delovnim navadam navkljub, na račun zaslepljujočega improvizacijskega genija nekaterih svojih ključnih akterjev. Nemogoče je pravično opisati bombastično svežino, ki je po ožji regiji zavela ob premierni predstavitvi Allenovega Boga, ki ni zgolj sam na sebi fenomenalen tekst, temveč so ga idejni kovači DST tudi naravnost idealno prikrojili z namenom, da bi si zaspano občinstvo pomelo oči in se vprašalo, kako za vraga je lahko preslišalo budilko.

Ivan Cankar sicer ni mož, katerega sodbam bi veljalo pretirano zaupati in še manj po njih nareku izobraževati cele generacije mladih Slovencev, a o eni stvari se celo ni motil: Vrhnika je prečuden kraj. Nobeno naključje ni, da je zastava Dejmo stisnt teatra vzplapolala neposredno vštric z vsesplošnim družabnim razcvetom malega usnjarskega mesteca, ki je imelo velikansko srečo, da je lahko kakovostno združilo dve na papirju tako razlikujoči se demografski skupini: presunljivo toleranten in zvedav ruralni živelj in cele dinastije živahnega ter skrajno nekonfliktnega oficirskega potomstva na –ić. Če si se lahko še pol leta pred tem po izcuzanih špelunkah v petek zvečer nadejal samo kakega ubogega starega Tomota Juraka v kombinaciji s promocijo najnovejšega odtenka Finlandie, se je začelo v sklopu konvergence zelo pestrih interesov vsesplošne mladinske emancipacije v Leskovcu pod bratoma Marković kar naenkrat do petih zjutraj redno nažigati Igra rokenrol cela Jugoslavija in Neverending Story, na koncertih Parnega Valjaka v novi telovadnici se je na veliko sralo s presenetljivo zrelimi trinajstletnicami in številni Ljubljančani so si začeli prizadevati, da bi lahko postali častni Vrhničani. Med njimi ni bilo bolj častnih od tistih, ki so soustvarjali brilijantno produkcijo Dejmo stisnt teatra, ki ni bil nič manj in marsikaj več kot logični stranski produkt eksplozije vrhniškega razvrata.

Žur, taka steklinasta besneča verzija le-njega, je bil itak primarno vezivno tkivo Teatra, vsaj na začetku – v prvi fazi, ki velja za mnoge in najverjetneje tudi v resnici za najžlahtnejšo. Tisti, ki smo se na samem začetku umaknili na stranski tir in raje izbrali na koncu skoraj smrtonosno kombinacijo marihuane in računalniških iger, smo jim seveda vedno krčevito zavidali vse njihove dalmatinske festivale in butnglavske eskapade, a nam je bilo obenem popolnoma jasno, kako zelo so si vse skupaj tudi zaslužili. Vsega lepega pa je enkrat konec in tudi ta era je počasi zatonila, predvsem kot funkcija malega ostudnega neizogibnega dejstva, da odraščamo, da nismo več študenti, da je treba kar naenkrat zjutraj kdaj tudi vstati, da imajo naši koruzniški družci in predvsem družice morda kak drugačen pogled na smiselnost tovrstnega preživljanja prostega časa, četudi lahko za uživaško bruhanje ob zori v Sarajevu najdemo toliko pozitivnih argumentov.

Osip je bil neizogiben, masovno pestrost pa je nadomestila fanatična predanost posebej nadarjenih in posebej motiviranih posameznikov. Kvalitativen premik vsekakor predstavlja trenutek, ko so prej skrbno izbirane in prevajane tuje predloge nadomestili osebni avtorski projekti, ki jih bomo na krilih njihove čiste zabavnosti in udarne moči, vsaj upam, čez leta lahko zasledili v delovnih zvezkih za mlade slovenske dramatike. Če so se člani razširjenega plemena Dejmo stisnt na določenih izmed prenekaterih mimobežnih skečarskih pasjih procesij osramotitvi zaradi medlega, slabo izvežbanega materiala izognili izključno zahvaljujoč širini in apilu svojih odrskih osebnosti, so si za večje krovne projekte vedno vzeli dovolj časa. Vanje so vložili ravno dovolj znoja in limfe, da je prav vsak med njimi predstavljal nek poseben dogodek, poslastico za mlade urbane teatroljube – določeni presežki, določeni snapshoti pa ne bodo verjetno nikoli zapustili trajnega spomina osebkov, ki so jim imeli čast prisostvovati. Sam bom najbrž s sabo v grob ponesel vizijo, kakoVito Košir in Miha Brajnik z odra naravnost v buče prvih vrst parterja na vso silo nabijata žogice za golf v bravurozni interpretaciji Tarantinovih Rezervar Dogz..

Danes je DST blazno uveljavljena blagovna znamka na drugače ušivem trgu slovenske zabavljaške dramatike in ironično, žalostno, po svoje pa še kako razumljivo je, da beležimo prav zdaj, ko je toliko lažje najti firmo ali zadrugo, ki je na predstavo pripravljena izkašljati tistih par sto čukov, daleč najmanj aktivnosti. Kurt Vonnegut piše o tem, kako je nek kitajski cesar svoje modrece in vrače pooblastil, naj mu najdejo stavek, ki bo držal vedno in brezpogojno, povsod in v vseh okoliščinah. Po dolgotrajnem tehtanju so mu prinesli naslednjega: In tudi to bo, kot vse drugo, minilo. Želim si, da tole ne bi bil nekrolog, a se ne morem znebiti občutka, da na nek način pišem natanko to. Tudi Vrhnika je z vidika kvalitetnega besnenja danes zopet zgolj še pogorišče. Na nastop Mambo Kingsov se v sklopu letne Noči na Vrhniki lahko zgrne cela Ligojna, a si ima nek normalen pank-roker s tem pomagati približno toliko kot Mati Tereza s kanibalskim hamburgerjem. Med mlado generacijo ni opaziti novih Dejmo-stiskačev ali pa v najboljšem primeru le-ti niso preveč očitni. Dokaz o njihovi inertnosti in nezainteresiranosti je, kako malo so uspeli narediti iz infrastrukturno fenomenalnega Študentskega kluba Zakon, ki jim je izključno na podlagi sizifovih muk nekaterih svetnikov iz DST-jevskega pokolenja dobesedno padel v roke. Dejstvo, kako zagrenjeno in zviška spremljamo manjko novih generacij pa priča tudi, če ne predvsem o tem, kako pradavna je postala naša.

_________________________________________________________________________________________________

Amelia Kraigher

SREČNO NOVO GLEDALIŠČE

Hitropotezen, napol intuitiven, splošen in poenostavljajoč oris prve desetletke DST.

Naslov, ki sem ga izbrala za razmišljanje ob prvi desetletki Dejmo stisnt teatra, seveda ni naključen. Sposojam si ga pri Draganu Živadinovu, ki se je že pri šestnajstih kot umetnik in režiser udinjal v Cankarjevem domu na Vrhniki. Pod isto streho, kjer je dvajset let kasneje pognala klapa Dejmo stisnt teater (DST). Ta streha pa je predvsem zaradi nerazumevanja upravljavcev vrhniškega kulturnega hrama tako Živadinovu kot DST-jevcem kmalu postala prenizka, začela je puščati na različnih koncih, prostor je postal premajhen in prehladen. Ker nikomur od odgovornih ni bilo do tega, da bi težave sanirali, je srečno novo gledališče odjadralo naprej. In tako danes še vedno deluje brez pravega domicila. Usoda, ki seveda ni bila samo naključna in ki zanj – paradoksalno – predstavlja bolj prednost kot ne.

Nenavadno je, da je majhna skupina mladih ljudi, nekaj prijateljev najrazličnejših provenienc, izobrazb, interesov in profilov, brez vsakršne infrastrukture, ob mizernih materialnih pogojih ustvarila zavidljivo število pravih gledaliških uspešnic in požela uspehe (Zlata Linhartova značka SLKD leta 2000, gostovanja na festivalih v Bosni in Hercegovini, Italiji, na Hrvaškem …), ki jih na začetku ni pričakovala in jih tudi ni mogla slutiti. Število ponovitev nekaterih predstav (Bure Baruta, Biblija, Seksualna perverzija …) jim lahko zavida vsak resen teater, ki se globoko zajeda v proračunska sredstva naše države. DST je danes postala zaščitna znamka za čisto posebno in novo gledališko (est)etiko.

Že samo ime skupine je nadvse posrečeno in vsebuje kar se da preprosto sporočilo, ki se glasi nekako takole: nimamo denarja, nimamo prostora za vaje, nimamo odra, nimamo producenta in nobenega pravno-formalnega statusa – ampak imamo voljo, zamisel in vizijo teatra, torej dejmo stisnt in ga narest! In tako se je zgodil Dejmo stisnt teater, za katerega se je kmalu izkazalo, da so različni interesi in znanja posameznih članov posebne vrste prednost, saj vsak posameznik s svojo (p)osebno izkušnjo in znanjem (kiparstvo, programiranje, pisanje, oblikovanje, režiranje …) poleg nastopanja prispeva svoj bistveni delež k posameznim projektom. Tak način dela so DST-jevci interno, bolj zase in neobvezno poimenovali kvazidemokracija; ta dovolj natančna definicija nastajanja njihovih predstav se bistveno odmika od tradicionalnega pojmovanja gledališča, ki še vedno velja za veliko večino produkcij na širokem področju scenskih umetnosti, institucionalnih, pa tudi izrazito sodobnih in eksperimentalnih. Odmika se od prepričanja, da demokracije v gledališču preprosto ni, da je avtor (režiser, koreograf …) alfa in omega, ki drži vse niti v rokah in ima pri vsem prvo in zadnjo besedo, vsi ostali vpleteni v ustvarjalni proces lahko bolj ali manj pomagajo, svetujejo in sodelujejo, bistven pa ostaja režiserjev podpis.

V čem je skrivnost velike odmevnosti predstav DST? Dekleta in fantje iz DST poznajo ključ, ki je bistven in brez katerega ne bi mogli ustvariti nič posebnega; to pa je predvsem občutek za zaznavanje problemov, ki visijo v zraku, ki jih vsi živimo tukaj in zdaj, pa tudi tistih zgodb, ki šele prihajajo. Nanje se odzivajo s komentarji v obliki gledaliških predstav. DST je eden najlepših primerov reakcije na čas najrazličnejših tranzicij, v katere smo bili tako ali drugače pahnjeni že v 80. letih minulega stoletja, tranzicij, ki še trajajo in za katere se zdi, da bodo trajale še lep čas. Čeprav smo Slovenci končno prilezli v obljubljeno deželo Evropo, vendarle spet pristajamo na t. i. »prehodna obdobja« in še vedno čakamo v vicah manj enakopravnih, drugorazrednih Evropejcev. Ta permanentna tranzicija, ki jo v veliki meri poganja krizni kontekst liberalnega kapitalizma, je osrednja gonilna sila in širok okvir, iz katerega DST-jevci zajemajo in izbirajo svoje zgodbe, in dokler bo trajala, se nam ni bati, da jim bo zmanjkalo gledališkega materiala.

DST je danes srečno novo gledališče (beri: SNG) tudi zato, ker je njihov pojav in razcvet še mnogih drugih njim podobnih skupin od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja vse do danes poseben fenomen, ki lahko vzklije samo v pogojih razvitih demokracij, v urbanih okoljih, kjer obstaja dovolj velika kritična masa tistih ljudi, ki čutijo pripadnost zdaj marginal(izira)nim idejam, potrebo po komunikaciji in ohranjanju občutka za skupnost ter kritično distanco do tega krasnega novega sveta, v katerem zmaguje predvsem cinični individualizem. DST postaja slovenski off off. Pa ne Broadway, ker ta v naši žepni državici pač ne more pognati. Ali pač? So slovenski ekvivalent Broadwaya morda produkcije à la Špas teater? Le da za razliko od slednjih, branikov bebavih malomeščanskih navad, DST nikakor ne obnavlja in ne ohranja neštetih vzorcev, ki jih narekuje sodobni neokonzervativizem, ampak jih ruši, kaže njegove šibke točke in jih razkrinkava s prijemi, ki že segajo onkraj ustaljenih (gledaliških) konvencij, nadvse komunikativno, inteligentno, nab(r)ito s humorjem, lucidno in provokativno; vse to nam podtakne in zapakira v duhovitem gledališkem jeziku, v maniri, ki se ga (sicer brez distance) pogosto poslužujejo tudi komercialna gledališča.

To so nekateri značilni gledališki in družbeni gestusi, drže in načini delovanja DST. S predelavami najrazličnejših predlog: gledaliških besedil (W. Allen, D. Mamet, D. Dukovski …), filmskih scenarijev (Q. Tarantino …), stripov (T. Lavrič), in ob besedilih, ki jih napišejo popolnoma samostojno (slednje velja predvsem za njihove ulične predstave Prva liga, Beg čez mejo, Don’t Bush Putin …) razkrivajo značilne like, dramske tipe in različne drže, jih na novo aktualizirajo in spretno prenesejo v naše okolje, vse univerzalne zgodbe cepijo na tukaj in zdaj. Samo tesna vpetost v prostor-čas lahko izzveneva v močan družbeni angažma, v katerega ustvarjalci nikakor ne pozabijo primešati šal na lastni račun. Ker se na splošno še vse premalo zavedamo pomena njihovega ustvarjanja, verjamem, da pravi čas za DST-jevce šele prihaja. Zatorej: Dejmo delat teater, dejmo žvet teater, dejmo se met fajn teater, dejmo stisnt, dejmo ga srat!