ZGODOVINA

Reč je ušla izpod nadzora, ko je, takrat še nebogljena Gledališka skupina Dejmo stisn’t, ki je nastala 1994 na Vrhniki, leta 1995 uprizorila prvo predstavo. V naslednjih letih smo se preselili v Ljubljano in postali DEJMO STISNT TEATER. Pod tem imenom ustvarjamo še danes. V petnajstih letih smo ustvarili deset celovečernih predstav s skupno čez petsto ponovitvami, ulične predstave, neštete impro nastope, skeče, radijske igre, videe in še mnoge nepozabne dogodke.

_______________________________________________________________________________________

2009 – 15 LET DST

Ob petnajsti obletnici Dejmo stisnt teatra je Slovenska tiskovna agencija (STA) objavila spodnje besedilo izpod peresa novinarke Maje Čehovin, ki na kratko predstavi našo dosedanjo pot. Naš jubilej je pospremila tudi TVS s prispevkom v oddaji Kultura.

_________________________________________________________________________________

Maja Čehovin

DEJMO STISNT  TEATER: 15 LET OPTIMIZMA, IDEJ IN NOMADSTVA

Ljubljana, 6. februar 2009 (STA)

Dejmo stisnt teater, “plemenska skupnost” pisane palete ustvarjalcev, ki trenutno “prostorsko nomadi” po Ljubljani, bo letos obeležil 15-letnico. Teater, ki je korenine pognal jeseni leta 1994 na Vrhniki, kljub razburkanim razmeram deluje z obilico optimizma. Teži k produkciji ene predstave letno, ki jo ponavadi financirajo člani iz lastnega žepa.

Prvo predstavo Bog po besedilu Woodyja Allena so člani Dejmo stisnt teatra uprizorili leta 1995. Pri predstavi je po besedah člana teatra Mareta Bulca sodelovalo 20 ljudi, delovali pa so kot gledališka skupina Dejmo stisnt. Idejo za ustanovitev skupine je podal režiser prve predstave Rok Košir, ki pa je kmalu zatem gledališče zapustil.

Vrhniško obdobje” gledališča, ki je imelo tedaj domicil v tamkajšnjem Cankarjevem domu, je član teatra Miha Brajnik opisal kot “obdobje nekakšnega optimizma, celo idealizma“. “Vedeli smo, da nas druži neizmerna ljubezen do gledališča in ustvarjanja nasploh. Imeli smo lasten prostor za vadbo in nastopanje, podporo staršev in ostalih ‘mecenov’ ter neizmerno količino volje. Vsako novo gostovanje, premiera, pohvala in nagrada so nam dali nov zagon za nadaljnje delo,” je povedal za STA.

Po mnenju Mareta Bulca je bila prelomna predstava gledališča druga po vrsti – Sod smodnika Dejana Dukovskega iz leta 1998. Bulc je dejal, da se je pri tej postavitvi, plodu skupinske režije, “izkristaliziralo jedro ustvarjalcev, ki je ostalo zvesto gledališču vse do danes” in šteje približno 10 ljudi. Teater je tedaj zaživel pod imenom Dejmo stisnt teater in pridobil na prepoznavnosti. Sledila so gostovanja po vsej Sloveniji.

Dejmo stisnt teater ima poseben način delovanja, ki so ga poimenovali “kvazidemokracija“. “Vsak od članov je v vsakem trenutku lahko vodja projekta, predstave, proslave ipd., samo odločiti se mora in izbrati ekipo sodelavcev. Do zdaj smo se na režiserski poziciji izmenjali že skoraj vsi,” je pojasnil Bulc.

Za selitev v Ljubljano so se odločili enkrat v letih 1999/2000, ko sta nastali predstavi Rezervar dogz, navdahnjena po filmu Quentina Tarantina, v režiji Gregorja Bulca in Biblija – Stara zaveza po besedilu in v režiji Jake Ajdiška. Začelo se je obdobje “prostorskega nomadstva“, saj so člani teatra ostali brez strehe nad glavo.

Naši selitvi v Ljubljano sta botrovali dve spremembi – stalnega prebivališča in dobrodošlice. Večina članov teatra z Vrhnike se je zaradi bližine dela ali študija preselila v Ljubljano, upravniki vrhniškega Cankarjevega doma pa so nam za nadaljnje gostovanje postavili pogoje, ki niso bili sprejemljivi. Tako smo se odpravili s trebuhom za kruhom,” je pojasnil Brajnik. Prva predstava, ki je bila premierno predstavljena v Ljubljani, je bila Rezervar dogz v klubu K4, sledila so gostovanja po Metelkovskih klubih in v KUD France Prešeren.

Na vprašanje STA, ali si obetajo, da bi v Ljubljani dobili prostor, kjer bi ustvarjali, so odgovori mešani, v slogu “kvazidemokracije“. “Dejmo stisnt teater je še vedno organiziran na način izvajanja posamičnih projektov v okvirih omenjenega nomadstva. Zaradi take naravnanosti je lasten prostor v tem trenutku zgolj prijetna iluzija,” je opomnil član teatra Aleksandar Rajaković. Brajnik je dodal, da si glede pridobitve prostora ne delajo utvar, da bi ga dobili v kratkem času ali sploh, a “vsi potiho upamo, da nam bo enkrat le uspelo“.

Po mnenju Mareta Bulca pa nomadstvo prinaša veliko dobrega. “Nenehno prilagajanje danim razmeram, novim koproducentom, občinstvom, vsakokratno izumljanje delovanja na novo – to je odlika selitvenega principa in prinaša svežo energijo v proces vaj. Da o tem, da ni potrebno vlagati v infrastrukturo, ne govorim,” je pojasnil.

Z novim projektom lahko začnejo “v vsakem trenutku“, če kateri od članov dobi idejo in z njo prepriča ostale, je dejal Mare Bulc, ki trenutno v Gledališču Glej pripravlja predstavo Čefurji raus po v zadnjem času medijsko še posebej odmevnem romanu Gorana Vojnovića.

Gregor Bulc upa, da bodo uspeli postaviti še burko “o popolni katastrofalnosti slovenske štipendijske politike“, Rajaković in Brajnik pa sta med letošnjimi načrti teatra spomnila na udeležbo na Impro ligi, kjer bodo prvo mesto “naskakovali” pod imenom Merlenne Ottey Project.

Dejmo stisnt teater je v 15 letih postavil 10 predstav, ki pa jih “večinsko financirajo iz lastnega žepa“. “Letni ‘budget’ ni vnaprej določen in omejen, a večino produkcij financiramo iz prihodkov preteklih projektov. Dejansko smo investitorji v aktualen projekt sami, saj edini drugi način pridobitve sredstev predstavljajo razpisi,” je pojasnil Brajnik.

Gledališke predstave niso edina dejavnost ekipe. V njihovi domeni so še impronastopi, priprava različnih dogodkov za podjetja, člani teatra sodelujejo pri drugih gledaliških projektih ter delujejo na televiziji, radiu in ostalih področjih, ki jih zanimajo kot umetnike.

Pohvalijo se lahko z zlatim Linhartovim priznanjem Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za predstavo Sod smodnika, nagrado kluba K4 – štirko za najboljšo predstavo leta, bili so večkratni “vicešampioni” Impro lige, vabijo pa jih tudi na številne mednarodne festivale.

______________________________________________________________________________

2004 – 10 LET DST

Leta 2004 smo praznovali deseto obletnico in ob tej priložnosti sta nastali spodnji besedili, ki popisujeta prvo dekado Dejmo stisnt teatra. Amelia Kraigher je publicistka in dramaturginja, Jure Aleksič pa novinar tednika Mladina.

_________________________________________________________________________________

Jure Aleksič

ČASTNI OBČANI PREČUDNEGA KRAJA

Subjektivni ošvrk širših korenin

Na sproščenem ustanovnem sestanku v prašnih razbitih sobanah zgornjih predelov vrhniškega Cankarjevega doma je bržkone le malokdo slutil, kako daljnosežnemu rojstvu prisostvuje. Še sreča, da se je poleg obveznega omizja fičfiričev, ki smo se itak prišli predvsem zajebavat, zbralo tudi par resnih mladih mož, ki so z vsem srcem verjeli ne samo v možnost, temveč tudi v nujo tovrstnega udejstvovanja. Najprej sicer nikomur ni bilo jasno, kako natanko bi se bilo zadeve najprimerneje lotiti, so si bili pa zato edini, da ima mestece dobiti lasten mladinski teater.

Butasto, hinavsko in preprosto neinformirano bi bilo zapisati, da je uspeh tega odrskega ansambla kadarkoli temeljil na neki globinski kombinaciji marljivosti in odgovornosti, mnogo točneje se bomo izrazili, če povemo, da je Dejmo stisnt teater (DST) uspel svojim delovnim navadam navkljub, na račun zaslepljujočega improvizacijskega genija nekaterih svojih ključnih akterjev. Nemogoče je pravično opisati bombastično svežino, ki je po ožji regiji zavela ob premierni predstavitvi Allenovega Boga, ki ni zgolj sam na sebi fenomenalen tekst, temveč so ga idejni kovači DST tudi naravnost idealno prikrojili z namenom, da bi si zaspano občinstvo pomelo oči in se vprašalo, kako za vraga je lahko preslišalo budilko.

Ivan Cankar sicer ni mož, katerega sodbam bi veljalo pretirano zaupati in še manj po njih nareku izobraževati cele generacije mladih Slovencev, a o eni stvari se celo ni motil: Vrhnika je prečuden kraj. Nobeno naključje ni, da je zastava Dejmo stisnt teatra vzplapolala neposredno vštric z vsesplošnim družabnim razcvetom malega usnjarskega mesteca, ki je imelo velikansko srečo, da je lahko kakovostno združilo dve na papirju tako razlikujoči se demografski skupini: presunljivo toleranten in zvedav ruralni živelj in cele dinastije živahnega ter skrajno nekonfliktnega oficirskega potomstva na –ić. Če si se lahko še pol leta pred tem po izcuzanih špelunkah v petek zvečer nadejal samo kakega ubogega starega Tomota Juraka v kombinaciji s promocijo najnovejšega odtenka Finlandie, se je začelo v sklopu konvergence zelo pestrih interesov vsesplošne mladinske emancipacije v Leskovcu pod bratoma Marković kar naenkrat do petih zjutraj redno nažigati Igra rokenrol cela Jugoslavija in Neverending Story, na koncertih Parnega Valjaka v novi telovadnici se je na veliko sralo s presenetljivo zrelimi trinajstletnicami in številni Ljubljančani so si začeli prizadevati, da bi lahko postali častni Vrhničani. Med njimi ni bilo bolj častnih od tistih, ki so soustvarjali brilijantno produkcijo Dejmo stisnt teatra, ki ni bil nič manj in marsikaj več kot logični stranski produkt eksplozije vrhniškega razvrata.

Žur, taka steklinasta besneča verzija le-njega, je bil itak primarno vezivno tkivo Teatra, vsaj na začetku – v prvi fazi, ki velja za mnoge in najverjetneje tudi v resnici za najžlahtnejšo. Tisti, ki smo se na samem začetku umaknili na stranski tir in raje izbrali na koncu skoraj smrtonosno kombinacijo marihuane in računalniških iger, smo jim seveda vedno krčevito zavidali vse njihove dalmatinske festivale in butnglavske eskapade, a nam je bilo obenem popolnoma jasno, kako zelo so si vse skupaj tudi zaslužili. Vsega lepega pa je enkrat konec in tudi ta era je počasi zatonila, predvsem kot funkcija malega ostudnega neizogibnega dejstva, da odraščamo, da nismo več študenti, da je treba kar naenkrat zjutraj kdaj tudi vstati, da imajo naši koruzniški družci in predvsem družice morda kak drugačen pogled na smiselnost tovrstnega preživljanja prostega časa, četudi lahko za uživaško bruhanje ob zori v Sarajevu najdemo toliko pozitivnih argumentov.

Osip je bil neizogiben, masovno pestrost pa je nadomestila fanatična predanost posebej nadarjenih in posebej motiviranih posameznikov. Kvalitativen premik vsekakor predstavlja trenutek, ko so prej skrbno izbirane in prevajane tuje predloge nadomestili osebni avtorski projekti, ki jih bomo na krilih njihove čiste zabavnosti in udarne moči, vsaj upam, čez leta lahko zasledili v delovnih zvezkih za mlade slovenske dramatike. Če so se člani razširjenega plemena Dejmo stisnt na določenih izmed prenekaterih mimobežnih skečarskih pasjih procesij osramotitvi zaradi medlega, slabo izvežbanega materiala izognili izključno zahvaljujoč širini in apilu svojih odrskih osebnosti, so si za večje krovne projekte vedno vzeli dovolj časa. Vanje so vložili ravno dovolj znoja in limfe, da je prav vsak med njimi predstavljal nek poseben dogodek, poslastico za mlade urbane teatroljube – določeni presežki, določeni snapshoti pa ne bodo verjetno nikoli zapustili trajnega spomina osebkov, ki so jim imeli čast prisostvovati. Sam bom najbrž s sabo v grob ponesel vizijo, kakoVito Košir in Miha Brajnik z odra naravnost v buče prvih vrst parterja na vso silo nabijata žogice za golf v bravurozni interpretaciji Tarantinovih Rezervar Dogz..

Danes je DST blazno uveljavljena blagovna znamka na drugače ušivem trgu slovenske zabavljaške dramatike in ironično, žalostno, po svoje pa še kako razumljivo je, da beležimo prav zdaj, ko je toliko lažje najti firmo ali zadrugo, ki je na predstavo pripravljena izkašljati tistih par sto čukov, daleč najmanj aktivnosti. Kurt Vonnegut piše o tem, kako je nek kitajski cesar svoje modrece in vrače pooblastil, naj mu najdejo stavek, ki bo držal vedno in brezpogojno, povsod in v vseh okoliščinah. Po dolgotrajnem tehtanju so mu prinesli naslednjega: In tudi to bo, kot vse drugo, minilo. Želim si, da tole ne bi bil nekrolog, a se ne morem znebiti občutka, da na nek način pišem natanko to. Tudi Vrhnika je z vidika kvalitetnega besnenja danes zopet zgolj še pogorišče. Na nastop Mambo Kingsov se v sklopu letne Noči na Vrhniki lahko zgrne cela Ligojna, a si ima nek normalen pank-roker s tem pomagati približno toliko kot Mati Tereza s kanibalskim hamburgerjem. Med mlado generacijo ni opaziti novih Dejmo-stiskačev ali pa v najboljšem primeru le-ti niso preveč očitni. Dokaz o njihovi inertnosti in nezainteresiranosti je, kako malo so uspeli narediti iz infrastrukturno fenomenalnega Študentskega kluba Zakon, ki jim je izključno na podlagi sizifovih muk nekaterih svetnikov iz DST-jevskega pokolenjadobesedno padel v roke. Dejstvo, kako zagrenjeno in zviška spremljamo manjko novih generacij pa priča tudi, če ne predvsem o tem, kako pradavna je postala naša.

_________________________________________________________________________________________________

Amelia Kraigher

SREČNO NOVO GLEDALIŠČE

Hitropotezen, napol intuitiven, splošen in poenostavljajoč oris prve desetletke DST.

Naslov, ki sem ga izbrala za razmišljanje ob prvi desetletki Dejmo stisnt teatra, seveda ni naključen. Sposojam si ga pri Draganu Živadinovu, ki se je že pri šestnajstih kot umetnik in režiser udinjal v Cankarjevem domu na Vrhniki. Pod isto streho, kjer je dvajset let kasneje pognala klapa Dejmo stisnt teater (DST). Ta streha pa je predvsem zaradi nerazumevanja upravljavcev vrhniškega kulturnega hrama tako Živadinovu kot DST-jevcem kmalu postala prenizka, začela je puščati na različnih koncih, prostor je postal premajhen in prehladen. Ker nikomur od odgovornih ni bilo do tega, da bi težave sanirali, je srečno novo gledališče odjadralo naprej. In tako danes še vedno deluje brez pravega domicila. Usoda, ki seveda ni bila samo naključna in ki zanj – paradoksalno – predstavlja bolj prednost kot ne.

Nenavadno je, da je majhna skupina mladih ljudi, nekaj prijateljev najrazličnejših provenienc, izobrazb, interesov in profilov, brez vsakršne infrastrukture, ob mizernih materialnih pogojih ustvarila zavidljivo število pravih gledaliških uspešnic in požela uspehe (Zlata Linhartova značka SLKD leta 2000, gostovanja na festivalih v Bosni in Hercegovini, Italiji, na Hrvaškem …), ki jih na začetku ni pričakovala in jih tudi ni mogla slutiti. Število ponovitev nekaterih predstav (Bure Baruta, Biblija, Seksualna perverzija …) jim lahko zavida vsak resen teater, ki se globoko zajeda v proračunska sredstva naše države. DST je danes postala zaščitna znamka za čisto posebno in novo gledališko (est)etiko.

Že samo ime skupine je nadvse posrečeno in vsebuje kar se da preprosto sporočilo, ki se glasi nekako takole: nimamo denarja, nimamo prostora za vaje, nimamo odra, nimamo producenta in nobenega pravno-formalnega statusa – ampak imamo voljo, zamisel in vizijo teatra, torej dejmo stisnt in ga narest! In tako se je zgodil Dejmo stisnt teater, za katerega se je kmalu izkazalo, da so različni interesi in znanja posameznih članov posebne vrste prednost, saj vsak posameznik s svojo (p)osebno izkušnjo in znanjem (kiparstvo, programiranje, pisanje, oblikovanje, režiranje …) poleg nastopanja prispeva svoj bistveni delež k posameznim projektom. Tak način dela so DST-jevci interno, bolj zase in neobvezno poimenovali kvazidemokracija; ta dovolj natančna definicija nastajanja njihovih predstav se bistveno odmika od tradicionalnega pojmovanja gledališča, ki še vedno velja za veliko večino produkcij na širokem področju scenskih umetnosti, institucionalnih, pa tudi izrazito sodobnih in eksperimentalnih. Odmika se od prepričanja, da demokracije v gledališču preprosto ni, da je avtor (režiser, koreograf …) alfa in omega, ki drži vse niti v rokah in ima pri vsem prvo in zadnjo besedo, vsi ostali vpleteni v ustvarjalni proces lahko bolj ali manj pomagajo, svetujejo in sodelujejo, bistven pa ostaja režiserjev podpis.

V čem je skrivnost velike odmevnosti predstav DST? Dekleta in fantje iz DST poznajo ključ, ki je bistven in brez katerega ne bi mogli ustvariti nič posebnega; to pa je predvsem občutek za zaznavanje problemov, ki visijo v zraku, ki jih vsi živimo tukaj in zdaj, pa tudi tistih zgodb, ki šele prihajajo. Nanje se odzivajo s komentarji v obliki gledaliških predstav. DST je eden najlepših primerov reakcije na čas najrazličnejših tranzicij, v katere smo bili tako ali drugače pahnjeni že v 80. letih minulega stoletja, tranzicij, ki še trajajo in za katere se zdi, da bodo trajale še lep čas. Čeprav smo Slovenci končno prilezli v obljubljeno deželo Evropo, vendarle spet pristajamo na t. i. »prehodna obdobja« in še vedno čakamo v vicah manj enakopravnih, drugorazrednih Evropejcev. Ta permanentna tranzicija, ki jo v veliki meri poganja krizni kontekst liberalnega kapitalizma, je osrednja gonilna sila in širok okvir, iz katerega DST-jevci zajemajo in izbirajo svoje zgodbe, in dokler bo trajala, se nam ni bati, da jim bo zmanjkalo gledališkega materiala.

DST je danes srečno novo gledališče (beri: SNG) tudi zato, ker je njihov pojav in razcvet še mnogih drugih njim podobnih skupin od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja vse do danes poseben fenomen, ki lahko vzklije samo v pogojih razvitih demokracij, v urbanih okoljih, kjer obstaja dovolj velika kritična masa tistih ljudi, ki čutijo pripadnost zdaj marginal(izira)nim idejam, potrebo po komunikaciji in ohranjanju občutka za skupnost ter kritično distanco do tega krasnega novega sveta, v katerem zmaguje predvsem cinični individualizem. DST postaja slovenski off off. Pa ne Broadway, ker ta v naši žepni državici pač ne more pognati. Ali pač? So slovenski ekvivalent Broadwaya morda produkcije à la Špas teater? Le da za razliko od slednjih, branikov bebavih malomeščanskih navad, DST nikakor ne obnavlja in ne ohranja neštetih vzorcev, ki jih narekuje sodobni neokonzervativizem, ampak jih ruši, kaže njegove šibke točke in jih razkrinkava s prijemi, ki že segajo onkraj ustaljenih (gledaliških) konvencij, nadvse komunikativno, inteligentno, nab(r)ito s humorjem, lucidno in provokativno; vse to nam podtakne in zapakira v duhovitem gledališkem jeziku, v maniri, ki se ga (sicer brez distance) pogosto poslužujejo tudi komercialna gledališča.

To so nekateri značilni gledališki in družbeni gestusi, drže in načini delovanja DST. S predelavami najrazličnejših predlog: gledaliških besedil (W. Allen, D. Mamet, D. Dukovski …), filmskih scenarijev (Q. Tarantino …), stripov (T. Lavrič), in ob besedilih, ki jih napišejo popolnoma samostojno (slednje velja predvsem za njihove ulične predstave Prva liga, Beg čez mejo, Don’t Bush Putin …) razkrivajo značilne like, dramske tipe in različne drže, jih na novo aktualizirajo in spretno prenesejo v naše okolje, vse univerzalne zgodbe cepijo na tukaj in zdaj. Samo tesna vpetost v prostor-čas lahko izzveneva v močan družbeni angažma, v katerega ustvarjalci nikakor ne pozabijo primešati šal na lastni račun. Ker se na splošno še vse premalo zavedamo pomena njihovega ustvarjanja, verjamem, da pravi čas za DST-jevce šele prihaja. Zatorej: Dejmo delat teater, dejmo žvet teater, dejmo se met fajn teater, dejmo stisnt, dejmo ga srat!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: